Kaj je danes sploh predrago?
O ročnem delu, majhnih trgovinah, nevidnem delu v ozadju in tem, zakaj moramo ponovno premisliti, kaj v resnici pomeni vrednost.
Kaj je danes sploh »predrago«?
Pred kratkim me je stranka vprašala za določen izdelek. Želela je nekaj podobnega, kot imamo objavljeno v spletni trgovini, vendar malo drugače.
Ker sem vedela, da imam na voljo še nekaj posebnih izdelkov, ki še niso bili objavljeni, sem jih vzela, poslikala, pripravila slike in ji jih poslala po mailu.
Šlo je za unikatne, ročno izdelane izdelke iz Mehike. Izdelke, ki niso nastali v tovarni, na tekočem traku, brez obraza, brez zgodbe in brez duše. Nastali so skozi roke ljudi, ki to znanje nosijo v sebi. Skozi tradicijo, izkušnje, čas, potrpežljivost in občutek za material.
Odgovor je bil približno takšen: izdelek se ji zdi malo predrag, se javi, če se odloči.
In iskreno? Nekaj dni sem razmišljala, kako naj na to sploh odreagiram.
Ne zato, ker bi bil en tak odgovor nekaj dramatičnega. Takih odzivov je danes veliko. Ampak ravno zato, ker so postali nekaj običajnega.
In mogoče je ravno tu težava.
Ker smo kot družba počasi prišli do točke, kjer se nam zdi skoraj vse predrago — razen tistega, kar je v resnici najbolj vprašljivo.
Poceni masovna proizvodnja? Normalno.
Izdelek za nekaj evrov, ki ga naročimo iz drugega konca sveta? Super.
Nekaj, kar uporabimo enkrat, dvakrat, potem pa se pokvari, zlomi, razpade ali konča v predalu? Nič hudega, saj je bilo poceni.
Ampak ročno delo? Lokalna trgovina? Umetnik? Majhen ustvarjalec? Nekdo, ki za izdelkom stoji z imenom, obrazom, energijo in odgovornostjo?
To pa je hitro »malo predrago«.
Ampak kaj sploh pomeni cena?
Ko pogledamo izdelek, pogosto vidimo samo končno številko.
Vidimo ceno.
Ne vidimo pa poti, ki je pripeljala do te cene.
Ne vidimo človeka, ki je izdelek izdelal.
Ne vidimo let izkušenj.
Ne vidimo ur dela.
Ne vidimo neuspelih poskusov, učenja, popravljanja, razvoja.
Ne vidimo materiala, ki ga je bilo treba izbrati, kupiti, pripraviti.
Ne vidimo transporta.
Ne vidimo časa, vloženega v nabavo.
Ne vidimo fotografiranja.
Ne vidimo opisov.
Ne vidimo komunikacije s strankami.
Ne vidimo spletne trgovine, stroškov, računovodstva, embalaže, promocije, davkov, najemnin, provizij, časa, energije in odgovornosti.
Vidimo samo izdelek.
In potem rečemo: predrago.
Ampak predrago v primerjavi s čim?
S Temujem?
S hitro proizvodnjo?
Z izdelkom, ki ga je nekdo naredil za drobiž v pogojih, ki jih raje ne bi videli?
Z izdelkom, ki nima nobene zgodbe, nobene trajnosti, nobene podpore, nobene energije, nobene prisotnosti?
To ni poštena primerjava.
To je primerjava dveh popolnoma različnih svetov.
Majhna spletna trgovina ni samo »izdelek na polici«
Veliko ljudi si predstavlja, da majhne spletne trgovine samo nekaj kupijo, malo dodajo na ceno in prodajo naprej.
V resnici je v ozadju ogromno dela, ki ga nihče ne vidi.
Najprej moraš izdelke najti. In ne, to ne pomeni, da klikneš prvo stvar na internetu. Če želiš imeti nekaj posebnega, kakovostnega, drugačnega, moraš iskati. Preverjati. Spraševati. Tvegati. Naročiti. Plačati. Čakati. Včasih biti razočaran. Včasih izločiti velik del izdelkov, ker niso dovolj dobri za prodajo.
Potem izdelke prejmeš, pregledaš, očistiš, energijsko pripraviš, posortiraš, posnameš ali fotografiraš.
Vsak izdelek je treba predstaviti. Napisati opis. Razložiti njegovo zgodbo. Dodati pomen, uporabo, material, namen. Pri ročnih izdelkih, kristalih, kadilih, obrednih predmetih in unikatih to ni samo tehničen opis. To je prevod energije izdelka v besede.
Potem pride spletna trgovina. Objave. Novičke. Facebook. Instagram. Pakiranje. Odgovarjanje na vprašanja. Iskanje rešitev. Svetovanje. Pošiljanje slik. Individualna komunikacija.
In zelo pogosto se zgodi, da nekdo porabi tvoj čas, tvojo pozornost, tvoje znanje, tvojo energijo — potem pa primerja tvojo ponudbo s ceno masovno izdelanega izdelka iz drugega konca sveta.
Tu se moramo kot družba ustaviti.
Ker to ni samo poslovno vprašanje.
To je vprašanje spoštovanja.
Koliko je vredna ena ura tvojega življenja?
To vprašanje bi si morali postaviti večkrat.
Koliko je vredna ena ura tvojega življenja?
In koliko je vredna ena ura življenja drugega človeka?
Koliko je vrednih deset let izkušenj?
Koliko je vrednih petnajst let dela?
Koliko je vrednih trideset let znanja, ki ga nekdo vgradi v izdelek, storitev, obrt ali umetnost?
Zanimivo je, da za velike sisteme pogosto brez težav plačamo.
Plačamo naročnine, aplikacije, telefone, znamke, dostave, impulzivne nakupe, drobnarije, ki jih sploh ne potrebujemo.
Ko pa pridemo do človeka, ki nekaj ustvarja z rokami, srcem, izkušnjami in odgovornostjo, nenadoma začnemo tehtati vsak evro.
Ampak evro na evro na evro se nabere.
In ne nabere se samo denar.
Nabere se tudi energija.
Vsakič, ko kupimo nekaj, podpremo določen sistem.
S svojim denarjem glasujemo.
Podpiramo lahko masovno proizvodnjo, hitro potrošnjo, poceni materiale, izkoriščanje, umetno ustvarjene potrebe in izdelke, ki izgubijo vrednost še preden jih zares uporabimo.
Ali pa podpiramo ljudi.
Male trgovine.
Umetnike.
Obrtnike.
Lokalne ustvarjalce.
Družinske zgodbe.
Ročno delo.
Izdelke z dušo.
Prostor, kjer je za izdelkom še vedno človek.
Poceni ni vedno poceni
To je ena največjih iluzij današnje potrošniške družbe.
Mislimo, da smo prihranili, ker smo nekaj kupili poceni.
Ampak vprašanje je: kaj smo v resnici kupili?
Če izdelek ne zdrži, če ga ne uporabljamo, če nima prave vrednosti, če nas ne podpira, če ga kupimo samo zato, ker je bil poceni — ali smo res prihranili?
Ali smo samo dodali še en predmet v prostor, še eno odločitev v glavo, še en kos energije v svoje življenje?
Poceni izdelek pogosto ni poceni.
Plačamo ga drugače.
Plačamo ga z neredom.
Z odpadki.
Z izgubo občutka za kakovost.
Z nenehno potrebo po novem.
Z odklopom od ljudi, ki stvari ustvarjajo.
Z energijo masovne proizvodnje, ki jo nosimo v svoje domove.
In seveda — vsi včasih kupimo kaj poceni. Tudi jaz. Ne gre za popolnost.
Gre za zavest.
Gre za to, da se začnemo spraševati: kaj v resnici podpiram?
Ročno delo ni samo izdelek
Ročno delo nosi nekaj, česar masovna proizvodnja ne more posnemati.
Nosi prisotnost.
Nosi dotik.
Nosi čas.
Nosi napake, ki niso napake, ampak dokaz, da izdelek ni nastal kot kopija tisočih enakih kosov.
Nosi energijo človeka, ki je bil med ustvarjanjem z njim povezan.
Zato pri unikatnih izdelkih ne plačamo samo materiala.
Plačamo pot.
Plačamo znanje.
Plačamo izkušnje.
Plačamo zgodbo.
Plačamo redkost.
Plačamo energijo.
Plačamo možnost, da nekaj takšnega sploh obstaja.
In ne, tega ni mogoče vedno oceniti samo s hladno matematično formulo.
Seveda mora biti cena realna. Seveda mora biti poštena. Seveda ima vsak človek pravico odločiti, kaj si lahko privošči in česa ne.
Ampak velika razlika je med tem, da rečemo: »To trenutno ni zame,« in med tem, da rečemo: »To je predrago,« brez razumevanja, kaj vse je v ozadju.
Prvo je osebna odločitev.
Drugo je pogosto razvrednotenje.
Čas je, da spremenimo pogled
Mogoče je čas, da se naslednjič, ko nam nekaj pride naproti, ustavimo za trenutek.
Preden rečemo, da je predrago.
Preden primerjamo z najnižjo možno ceno na internetu.
Preden pričakujemo individualno obravnavo, slike, odgovore, prilagoditve, svetovanje in čas — potem pa v mislih še vedno čakamo na ceno iz masovne proizvodnje.
Vprašajmo se:
Kaj je v resnici za tem izdelkom?
Kdo ga je naredil?
Koliko poti je prehodil, preden je prišel do mene?
Kakšno energijo nosi?
Ali s tem nakupom podpiram nekaj, kar želim videti več v svetu?
Ali kupujem zato, ker res čutim vrednost — ali samo zato, ker je poceni?
Ker svet, ki ga imamo, ni nastal kar sam od sebe.
Nastal je iz naših vsakodnevnih odločitev.
Iz vsakega klika.
Vsakega nakupa.
Vsakega »saj je samo par evrov«.
Vsakega trenutka, ko smo izbrali hitro namesto kakovostno.
Poceni namesto smiselno.
Količino namesto vrednosti.
In enako lahko začnemo ustvarjati drugačen svet.
Z majhnimi odločitvami.
Z več spoštovanja.
Z več zavesti.
Z več vprašanja: ali to res potrebujem — in če ja, komu želim dati svoj denar?
Podpreti male ustvarjalce je zavestna izbira
Sama sem pred časom naredila zelo zavestno odločitev, da bom, kjer lahko, podpirala male trgovine, lokalne ustvarjalce, umetnike, obrtnike in ljudi, ki nekaj delajo s srcem.
Ne zato, ker imam vedno več denarja.
Ampak zato, ker vem, kaj pomeni biti na drugi strani.
Vem, koliko dela ostane skritega.
Vem, koliko časa gre v stvari, ki jih nihče ne vidi.
Vem, koliko energije je potrebne, da nekaj nastane, pride do ljudi in ob tem še ohrani svojo dušo.
In ravno zato lahko marsikdaj rečem: veliko stvari pri malih ustvarjalcih in malih trgovinah sploh ni dragih.
Pogosto so v resnici prepoceni.
Prepoceni glede na čas.
Prepoceni glede na trud.
Prepoceni glede na znanje.
Prepoceni glede na odgovornost.
Prepoceni glede na energijo, ki je bila vložena.
Samo navajeni smo na umetno nizke cene.
In ko se navadiš na umetno nizko ceno, se ti poštena cena začne zdeti visoka.
To pa je nevarna zamenjava.
Kaj je torej predrago?
Mogoče ni predrag ročno izdelan izdelek.
Mogoče je predraga družba, kjer ljudje ne znamo več ceniti časa drugega človeka.
Mogoče ni predraga majhna trgovina.
Mogoče je predrago to, da uničujemo male ponudnike, ker od njih pričakujemo dušo, individualnost, kakovost, svetovanje in osebni pristop — plačali pa bi ceno brezosebnega sistema.
Mogoče ni predrag unikat.
Mogoče je predrago to, da svoje domove polnimo s stvarmi, ki jih ne potrebujemo, samo zato, ker so poceni.
Mogoče ni predrago ročno delo.
Mogoče je predrago to, da smo pozabili, koliko je vredno življenje.
Tvoje.
Moje.
Od človeka, ki ustvarja.
Od človeka, ki pakira.
Od človeka, ki odgovarja na mail.
Od človeka, ki stoji za izdelkom.
Zato naslednjič, ko bomo imeli občutek, da je nekaj predrago, se lahko vprašamo še drugače:
Je res predrago?
Ali samo prvič po dolgem času gledam ceno, ki vsaj približno priznava čas, delo, znanje in energijo človeka za izdelkom?
Ker vse, kar kupimo, nosi energijo.
Vprašanje je samo, kakšno energijo želimo povabiti v svoje življenje.
In kakšen svet želimo s svojimi odločitvami podpirati.
Vse kar iščeš je že v tebi.