Perspektive

Piše: Mateya Triglav

Navajeni smo, da je le naš lasten pogled na neko stvar, pravi, eden in edini. In če se kdo z nami ne strinja, smo užaljeni, jezni, nestrinjanje nemalokrat vzamemo celo kot osebni napad nase.

Večinoma pa naše mnenje ni naše lastno mnenje. Od rojstva naprej na nas vplivajo zunanji dejavniki. Mnenja staršev, sorodnikov, okolice, učiteljev, medijev, različnih takšnih in drugačnih združenj, verskih ali kulturnih, pa seveda razne tradicije in navade, katere sprejmemo brez pomisleka, saj so nam bile predane s strani tistih, ki so nam najbližje, ali pa smo neko “resnico” tolikokrat slišali, da smo jo vzeli za lastno.

Ko živimo nezavestno, kar je danes še vedno velika večina človeštva, vse to konstantno vpliva na nas. In tega se v resnici niti ne zavedamo. Naša prepričanja so postala tako bistven del nas, da to, kar sami verjamemo da smo, in idejo, ki smo si jo že od začetka življenja o sebi ustvarjali, branimo kot da bi branili lastno življenje.

In tukaj je velika težava človeštva: ne dopuščamo drugačnih perspektiv. Razen, ko pride do nekega trenutka, ko se ta perspektiva spremeni. Potem vzamemo to novo idejo za svojo in staro odvržemo, ter po možnosti pričnemo obsojati vse tiste, ki morda še vedno verjamejo v našo lastno staro idejo, ki smo jo mi, v procesu notranje rasti, zavrgli.

A vesolje ne deluje na takšen način. Vsak od nas je ena drobna perspektiva vesolja. Absolutne resnice izven točke Izvorne Zavesti, Ničelne točke, točke Enosti… kakorkoli to želite imenovati, ni. Vse so samo različne perspektive, ideje, sanje… enega samega Sanjalca.

Nezavestno živeti pomeni, da smo ujeti v lastno kletko. Vsakokrat ko se trdno oklepamo neke ideje (o sebi, o drugih, o svetu…), se ogrodje te kletke krepi. In bolj kot je ogrodje krepko, bolj to svojo kletko branimo pred vdori drugačnega razmišljanja. Pred vdori drugačnih idej, ki bi lahko ogrozile naš skrbno dodelan konstrukt, po katerem živimo svojo realnost. Ne želimo, da bi se v našem majhnem svetu, v katerem se počutimo tako zelo varne, kaj spremenilo.

In tako se pričnejo vojne, želja po nadvladi, diktature… Dogaja se med prijatelji, med otroci in starši, partnerji, med popolnimi neznanci na Facebooku…

Zelo nezavestno in nevarno je imeti tako omejen pogled na realnost in videti stvari iz zgolj ene same samcate perspektive.

Lep primer je Svastika. Danes vzbudi v ljudeh grozen odpor, ker se je uveljavil in prevladal negativen pogled na ta starodaven simbol, ki je bil seveda nedavno nazaj zlorabljen v druge namene. A sprejemanje le ene perspektive tega simbola in obsojanje vseh ljudi, ki poznajo tudi njegov prvotni pomen in ga še vedno uporabljajo v svojem vsakodnevnem življenju, je zelo nezavestno dejanje.

Zato se za voljo vseh nas, predvsem pa sebe, vedno vprašajmo, če je naša lastna perspektiva morda omejena? Morda ne vidimo širše? Morda pa ni vse tako, kot je stvar predstavljena v medijih, kot nas učijo religije, kot smo se učili v šoli, kot so nas učili starši?

Že samo naša (kratka in nam znana) zgodovina človeštva nam kaže, da je veliko stvari, ki smo jih v preteklosti kolektivno sprejeli kot edino pravilno, smiselno in dokazano, kasneje bilo ovrženih kot moralno spornih, napačnih in celo škodljivih.

Zato, preden se razburjamo, ker smo naleteli na mnenje, ki se ne sklada z našim, pomislimo. Je morda ta oseba prišla v stik z menoj, ker je čas da se moj pogled razširi?

In da ne bo pomote: biti “duhoven” ne pomeni biti tudi zavesten. Tudi v duhovnih krogih “ozaveščenih” ljudi je ogromno nezavesti. In velikokrat lahko vidimo, kako se razni “bojevniki luči”, duhovni učitelji, svetovalci za osebnostno rast, grdo verbalno bojujejo eden z drugim, saj se njihov pogled na določeno tematiko ne sklada s prepričanjem drugega.

Ko smo izven svojega centra, ko živimo nezavestno, smo tako zelo oddaljeni in izven stika s seboj, da nam ne preostane drugega kot da prevzamemo mnenje drugih kot svoje lastno. To nam da občutek varnosti. A potem smo tukaj, kjer sedaj tudi smo: “slepec slepca vodi”, bi lahko rekli. Velika kolektivna masa nezavestnih ljudi. In prav ti so, brez dvoma, največkrat tudi najbolj agresivni in glasni, ko druge prepričujejo v svoj prav.

Precej zabavno, ko smo tako ujeti v lastno kletko, da ne vidimo, da počnemo povsem enake stvari, kot tisti, ki jih najbolj obsojamo.